Znamenje / Križ

Naši pokrajini dajejo značilni pečat znamenja, poljski križi in križi na vrhu gora, so najrazličnejših oblik in izvirajo iz različnih obdobij. Znamenja in križi so vpeti v lokalne šege in navade in vključeni v verske obrede večinoma podeželskega prebivalstva. Ob starih prometnih in romarskih poteh stojijo kot kažipoti, kot zasebni spominski kraji spominjajo ljudi na tragične nesreče ali pa izražajo zahvalo za uslišane prošnje v stiski. Nekatera znamenja so bila postavljena kot izpolnitev zaobljube.

Tipično koroško znamenje s stebričkom, nastavkom z nišami (»tabernakelj«) in strešico se je izoblikovalo v gotiki in se razširilo predvsem na spodnjem Koroškem in v predelih nekdanje vojvodine Koroške. Na avstrijskem Koroškem so ohranjeni iz gotskega obdobja štirje pravi kulturnozgodovinski biseri: to so znamenja z deloma dobro ohranjenimi ali obnovljenimi freskami v Reisachu in pri Štefanu na Zilji (St. Stefan an der Gail), v St. Walburgenu (Görtschitztal) in v Šmartinu na Dholici (St. Martin am Techelsberg).

Semkaj sodijo tudi figuralna znamenja, ki stojijo sredi vasi ali na glavnem mestnem trgu. Znamenja Svete Trojice in Marijina znamenja opominjajo na klasične božje biče človeštva: lakoto, kugo, razne epidemije ali vojne. Teh nevarnosti se je človek lahko ubranil le, če se je zatekel k Mariji ali »prestolu milosti«, (podoba iz pisma Hebrejcem), iz katerega izvira tudi karakteristična upodobitev Svete Trojice. Znamenje Svete Trojice na Starem trgu v Celovcu so npr. postavili leta 1690 v zahvalo, da se je epidemija kuge leta 1680 sorazmerno srečno končala, ter obenem v zahvalo za zmago nad Turki pri Dunaju. Tudi križ na skali pred Mežico je znamenje, ki je bilo postavljeno v zahvalo ob prenehanju kuge.

Posebnost med znamenji na Koroškem so tako imenovani pokopališki svetilniki, od katerih je ohranjenih le še osem, deloma zelo starih. To so kamniti stebri s svetilko za večno luč, ki je nekakšna kolektivna nagrobna luč za vse tam pokopane. Kjer stoji pokopališki svetilnik zunaj naselja ali sredi polja, utegne biti to znak, da je bilo nekdaj na tistem mestu pokopališče, da so tam pokopavali za kugo umrle ali izvrševali smrtne obsodbe.

Literatura:
Dokumentationsausstellung von Bildstöcken und Flurdenkmälern in St. Kanzian am Klopeinersee, in: Die Kärntner Landsmannschaft 8, 2001, S. 9-13.
Düker/Schales, Bildstöcke des Lavanttales, Wolfsberg 1964.
Düker/Schales, Bildstöcke im Jauntal, Klagenfurt 1981.
Farthofer, Franz u. Karoline, Die Bildstöcke Kärntens, 2 Bde., Klagenfurt 31992.
Hula, F., Die Totenleuchten und Bildstöcke Österreichs, 1948.
Markl, J./Gutterer, M., Flurdenkmäler in Kärnten. Wegkreuze und Bildstöcke, Klagenfurt 1991.
Samitz, H., Kärntner Bildstöcke, Klagenfurt: Carinthia 21988.
Skudnigg Eduard, Bildstöcke und Totenleuchten in Kärnten (Kärntner Heimatleben 22), Klagenfurt 31977.
Zadnikar, M., Znamenja na Slovenskem, 1964.

Podkategorije: