Pobernikova bajta

Opis

Lesena dvocelična dimnica z mogočno čopasto streho. Stanovanjski del je dimnični prostor z ohranjeno dimnično pečjo in okni "na smuk".

Legenda, zgodovina, pravljica

Na najbolj nujne sestavine, ravno toliko, da ji še lahko rečemo hiša, je zreducirana preužitkarska Poberska bajta v Šentjanžu nad Dravčami. S skodlami krita čopasta streha pokriva dvoje prostorov. Prvi je bivalni prostor – dimnica, v njej pa je velika peč z odprtim kuriščem, klobukom in ognjiščem. Drugi prostor pa služi za spravilo sena. V dimnico je vhod neposredno, brez lope (veže). Vsi znaki kažejo, da so k dimnici prislonili senik dosti kasneje. Tako stoji pred nami malce zamaskirana klasična enoprostorska stanovanjska hiša – dimnica, ki naj bi po mnenju starejših etnologov koreninila kar neposredno v keltskem izročilu.
O kakršnih koli arhitetkurnih vrednotah in hotenjih tesarja, ki je Pobernikovo bajto postavil, bi prav težko govorili. Kljub temu pa rustikalna stavba ni brez estetskega mika. Majhna okna vrezana v bruna so lepo uokvirjena z letvami, zelo lepo so izvedeni tudi vogalni stiki, celo groba peč ima nekaj prvin oblikovanega objekta. Navsezadnje pa je tudi način kritja »na ribjo kost« svojski lepotni poudarek. Bajta na pretresljiv način govori o načinu življenja najbolj revnih in zapostavljenih plasti v kmečkem okolju, pa tudi o stanovanjski kulturi v širšem okolju. Navsezadnje so se v zakajeni dimnici stiskali tudi bogati kmetje, v 17. stoletju pa so v malce večjih in verjetno tudi malce bolj ambiciozno oblikovanih dimnicah živeli celo župniki. Stanovanjska kultura in navade imajo neko zelo trdovratno lastnost – v ljudeh zbujajo udobne predstave, da se ne da živeti drugače, kot so vajeni. Zato se hiša in njena oprema spreminjata zelo počasi. Najprej se pojavijo majhne ne bistvene novosti – pa naj bodo to slike na steklo ali morda malce drugače oblikovana miza. Prva resnejša novost v kmečkem stavbarstvu na Pohorju so bila verjetno zastekljena okna. Steklo so dobivali iz sosednjih glažut. Starejših pričevanj žal ni, vendar lahko domnevamo, da se pohorska hiša v tem pogledu ni bistveno razlikovala od abstraktnega evropskega povprečja – pred uvedbo stekel so namreč okna zapirali s pooljenim papirjem in morda s svinjskimi mehurji. Zato oblika dimnične hiše (tudi enoprostorne) ni le odsev revščine in zaostalosti, prej bi lahko rekli, da gre za način bivanja, ki so ga ljudje sprejemali kot samoumevnost – o tem priča tudi podatek, da je še med obema vojnama tudi na velikih pohorskih kmetijah živelo še precej veliko število ljudi v dimnicah.

Vir: Sedej Ivan, Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem, Ljubljana, 1989, str.92/93; Jože Praper, Vuzenica znamenitosti in zanimivosti, Vuzenica, 2007, str. 220