Stari grad v Vuzenici

Opis

V današnji razvalini je razen skromnih ostankov zidovja nad pečino delno ohranjen le renesančni obrambni stolpič. Stolpič je enonadstropen, zidan v mešanici kamna in opeke in kaj nenavaden, saj ima talno ploskev trapezoidne oblike, na zunanji, proti potencialnemu sovražniku odprti strani pa močno zaobljena robova. V pritličju je nekaj ključastih strelnih lin, v nadstropju so široke renesančne strelnice. Okenske odprtine so vse novejše. Stolpič je bil še pred dobrim desetletjem obljuden, zdaj pa ima razsuto streho, notranji dve steni sta povsem razvaljeni, prav tako pa tudi renesančna bifora na zunanji steni, ki je bila pred desetletjem še ohranjena.

Legenda, zgodovina, pravljica

Območje Vuzenice je bilo bržčas stara Spanheimska posest, ki je pozneje prešla v last Trušenjskih. Grad se omenja sorazmerno pozno. Zgodovinarji menijo, da ga je pred 1238 pozidal Kolon I. Žalemski, sin grofice Matilde, katere drugi mož je bil Henrik Trušenjski. Vendar pa se že tega leta omenja tudi po vuzeniškem gradu imenovani vitez Pillung. Kolon se omenja v listini iz 1248, grad pa srečamo šele 1288.
1359 se prvič izrecno omenjata vuzeniški grad in stolp nad njim, ki je verjetno imel funkcijo propugnaculuma. Takrat je Kolon V. zadnji Vuzeniški in zadnji Trušenjski, obljubil Glaneškemu z medsebojno dedno pogodbo vuzeniški grad in stolp nad njim ter trg z vsemi pritiklinami kot svojo pravo svobodno posest. Vendar pa je bila Kolonova »svobodna posest« očitno sporna, saj si je grad lastil kot vrhovni fevdni lastnik tudi šentpavelski samostan, ki je imel tod ob Dravi strnjene posesti. Le tako lahko razumemo, da je samostan obljubil vojvodi Rudolfu IV. in njegovim dedičem grad Vuzenico, ki leži v štajerski deželi kot posest, ki jo je imel Kolon od samostana v zajmu. Toda kakršnekoli so že bile pravice Kolona in šentpavelskega samostana do vuzeniške posesti, po Kolonovi smrti 1374 so posest prevzeli Celjani. Celjski upravnik gradu in gospoščine je postal Hans Liechtenstein Nikolsburg, ki je med 1374 in 1378 prevzemal deželnoknežje in šentpavelske fevde, navadno vezane na Vuzenico. Vendar pa so Celjski Vuzenico še priznavali za šentpavelski fevd, ne pa več njihovi nasledniki Habsburžani, ki so se je 1456 polastili, kljub temu, da so jo 1451 Celjski namenili Walseejem.
Habsburžani so grad upravljali z oskrbniki. Prvi med njimi je bil že 1457 Friderik Verl, ki je nasledil celjskega oskrbnika. …1509 ga je dobil v zastavo Žiga Ivniški. Ivniški so ostali v posesti gradu do 1568.
V tem obdobju je grad od blizu doživljal burne dogodke, ki so tistihmal pretresali deželo. 1515 je vojskovodja deželnih stanov Jurij Herberstein potolkel in razgnal tu zbrane čete kmečkih puntarjev, 1532 so tod pustošila turška krdela.
1568 je grad in gospoščino Vuzenica v zatsavo prevzel Krištof Kollnitz, a je že 1586 posest kupil v polno last Lenart, zadnji iz rodu Kollnitzov, ki je že naslednje leto umrl. Vuzeniški grad s pritiklinami je nato kupil Matija Amman pl. Ammansegg. Ammani, ki jih opisujejo kot hudo samopašne gospodarje, so gospodovali na gradu do ok. 1646, ko ga je Ana Regina, vdova po Žigi Frideriku Ammanu, prinesla v zakon najprej svojemu drugemu možu Frideriku Caraduziju in nato 1656 svojemu tretjemu možu Hansu Karlu Kemetarju, ki je bil zadnji grajski lastnik vuzeniške gospoščine. Ta je vso svojo posest 1663 prodal konventu samostana dominikank v Marenbergu-Radljah.
Ob koncu 17. stoletja je bil grad še povsem ohranjen. 1782 je bil marenberški samostan razpuščen, grad pa je prešel v roke verskega sklada. Med poznejšimi zasebnimi lastniki se omenjajo Edvard Maggi, Feliks Schmitt in 1881 Karel Fritscher. Do leta 1972 je v njem živela družina Otokarja Pistorja, sina Oskarja pl. Pistorja, akademskega slikarja, ki se je poročil z domačinko Ano Verdnik.

Vir: Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Ljubljana, 1993, str. 145-148; Jože Praper, Vuzenica znamenitosti in zanimivosti, Vuzenica, 2007, str. 212; Peter Macuh in drugi, Drava nekoč in danes: zemljepisne, zgodovinske in etnološke značilnosti sveta ob Dravi; splavarstvo in energetika, Maribor, 2000, str. 95-97; http://www.rav.sik.si/e_knjiznica/biografki_leksikon/seznam/p/pistor_oskar/.