Cerkev sv. Nikolaja

Opis

Osnova cerkve sta romanska kamnita zidava in masivni zvonik nad glavnim oltarjem na vzhodu cerkve, ki postavljata sedanjo nadžupnijsko cerkev v 12. stoletje.
V 13. stoletju so cerkev prezidali, povišali in jo povečali proti zahodu, kamor so prestavili tudi vhodni romanski portal. V 14. stoletju so proti severu k cerkvi prizidali še Križevo kapelo in konec 14. stoletja še Mihaelovo kapelo. Kapeli sta obe grajeni v gotskem slogu in imata ohranjene stare gotske freske. Kapeli sta med seboj povezani v stransko ladjo, ki je povezana tudi z glavno, zaradi stenskih odprtin.
V 15. stoletju so cerkev podaljšali proti vzhodu in prizidali velik in visok prezbiterij in oltarni prostor, hkrati pa so povišali zvonik za eno etažo. Glavno cerkveno ladjo, ki je do takrat imela raven lesen strop, pa so v času župnika Valentina Faberja okoli leta 1495 obokali z gotskim križnim obokom. V 16. stoletju so prizidali še pevski kor, ki je do danes ohranil prvotno obliko.

Legenda, zgodovina, pravljica

Cerkev sv. Nikolaja v Vuzenici ima že zelo dolgo zgodovino. V prvih časih pokristjanjevanja se domneva, da je bila v Vuzenici lesena kapela, to je nasledila zidana rotunda na mestu, kjer sedaj stoji kip mrtve Marije, ki so ga postavili leta 1760, ko so rotundo porušili.
Prvotne dimenzije cerkve so bile: dolžina ladje 15m, širina 8,15m in višina 6m z ravnim lesenim kasetiranim stropom.
Notranja oprema je izredno bogata, saj je glavni oltar sv. Nikolaja, med najlepšimi v Sloveniji in ga je leta 1739 izdelal Krištof Rudolf iz Celovca. Poleg glavnega so v cerkvi še oltar Device Marije, oltar sv. Štefana, oltar sv. Mihaela in oltar Najdenja sv. Križa. V letu 1780 je cerkev dobila novo ostrešje, ki je pokrivalo glavno ladjo in obe kapeli. V letu 1890 pa so povečali zakristijo in povišali zvonik na sedanjo višino. Tudi v novejšem času se cerkev in njena notranja oprema vzdržujeta in obnavljata pod vodstvom tamkajšnjega župnika Ernesta Berložnika.

Vuzenica je imela svojega prvega stalnega duhovnika že leta 1238, ki je bil Ditmajer, kateri je bil še podrejen pražupniji Šmartno pri Slovenj Gradcu. Samostojna župnija postane Vuzenica nato že leta 1254.

Vir: Jože Praper, Vuzenica znamenitosti in zanimivosti, Vuzenica 2007, str. 172 – 180; Peter Macuh in drugi, Drava nekoč in danes: zemljepisne, zgodovinske in etnološke značilnosti sveta ob Dravi; splavarstvo in energetika, Maribor, 2000, str. 95-97.