Viri za Marijino življenje niso samo evangeliji, ampak tudi apokrifni spisi k NZ, predvsem Jakobov protoevangelij (2. stol.), ki pripoveduje o njenem otroštvu, in legende o njeni smrti v Jeruzalemu oz. Efezu iz 5. stoletja. Po teh virih je nastala večina znanih motivov: Marijina hoja v tempelj, Gospodovo oznanjenje, srečanje z Elizabeto, Jezusovo rojstvo v Betlehemu, darovanje Jezusa v templju, beg v Egipt, življenje v Nazaretu, romanje v Jeruzalem z dvanajstletnim Jezusom, Marija na svatbi v Kani, Marija pod križem, Marija z apostoli po vstajenju, Marija »zaspi« (grško: koimesis, latinsko: transitus). Drugi Marijini motivi so nastali po spisih srednjeveških in novejših piscev, ki so častili Marijo: Marija sedež modrosti, Pietà (Sočutna), Marija s plaščem, Marija sedem žalosti, Srce Marijino, ali po vizijah vidcev iz Lurda, Fatime in Medžugorja.
Medtem ko je Marija v zgodnjem krščanstvu uživala le skromno češčenje, se je to temeljito spremenilo s koncilom v Efezu (431), ki jo je razglasil za »Bogorodico«, da bi poudaril: njen sin je bil resnično Bog in človek. Nastali so pomembni romarski kraji. V Loretu, južno od italijanske Ankone, stoji po legendi od l. 1294 »nazareška hišica«, v kateri je Marija živela v Nazaretu, ko je sprejela angelovo oznanilo. Marijo so začeli častiti kot priprošnjico pri njenem Sinu, pravičnem in kaznujočem sodniku, ki izprosi pri njem milost in zaščito pred zasluženimi kaznimi.
Prava kultna podoba Marije je Marijina ikona, ki ima svoje korenine v podobah antičnih boginj mater (Kibela v Efezu) in v portretih umrlih na njihovih grobovih. Po vzoru antičnih mestnih božanstev so posebne Marijine ikone postavljali proti (vojni) nevarnosti. Najpomembnejša zahodna tradicionalna Marijina slika je tako imenovana Salus Populi Romani, Marijina ikona v cerkvi Marija Snežna (S. Maria Maggiore) v Rimu, ki naj bi jo po legendi naslikal evangelist Luka. Skupaj s prav tako zelo češčeno Kristusovo sliko so jo na primer kot obrambo pred Langobardi nosili v prošnji procesiji skozi mesto.