Login



Ostanki plavža na Sv. Primožu

Foto: Vinko Skitek 2010

Ostanki plavža na Sv. Primožu

Ostanki plavža na Sv. Primožu - Slika 1

Opis

Od plavža je ohranjen del zidovja v polkrožni obliki. Na drugi strani potoka pa se vidijo še ostanki vodnih zbiralnikov in stavbe, v kateri je bilo vodno kladivo.

Legenda, zgodovina, pravljica

Prvič so objekti prikazani na starem zemljevidu nekdanje občine Sv. Primož na Pohorju v merilu 1: 2880. Po plavžu se imenuje tudi potok Plavžnica. Med vrisanimi objekti na zemljevidu so bili trije objekti zidani, trije leseni, eden pa zidan in lesen. Med temi objekti je bil eden namenjen za stanovanja delavcem, ki je meril 39 m v dolžino in 17 m v širino. Drugi objekt je bila topilnica, katere mere so znašale 20 m v dolžino in 11,5 m v širino in tretji zidan objekt je bil plavž, ki je meril 18,7 m x 17,3 m. Ob teh objektih je bila tudi kovačnica, ki je bila pol zidana, pol lesena, katere zidani del je meril 30 x 8,6 m in leseni del, ki pa je bil velik 10 x 10 m. Zgrajeno je bilo tudi skladišče, katerega velikost je bila v dolžino 17,3 m v širino pa 9,2 m in 6,3 m. Poleg vseh teh objektov je stala tudi uta za oglje (spaderca), ki je bila lesena in je merila 6,3 x 11,5 m. Kot zadnji objekt pa je v tem kompleksu stala lesena shramba za orodje v velikost 3,5 x 7,2 m.
K podjetju plavža so spadale tri hiše v Vuzenici in tudi Berghaus (danes Perkaus), ki je danes kmetija na spodnji postaji žičnice Kaštivnik. Na tem mestu sta stali dve manjši stanovanjski hiši za rudarje, imenovani »kanppenhaus«, ter kovačnica za orodje s skladiščem. V Vuzenici je bila uprava podjetja. Glavno poslopje rudarske uprave je bilo v graščini Štok, kjer so bile pisarne in stanovanje lastnika in uradnikov. K temu je spadal tudi objekt Počerjevo ali takrat imenovano Bartšerer, ki ima na vogalu južne in vzhodne stene dve sončni uri iz leta 1783. Tu so bile kleti, skladišča in stanovanja za delavce. Vse prej omenjene objekte je leta 1799 kupilo fužinarsko podjetje Obersteiner et Co iz Sv. Vida ob Glini. Nov razcvet so obrati doživeli v času Napoleonskih vojn in Ilirskih provinc, ko so izdelali 3 do 4 tisoč centov livarskih in sivih grodljev. Za taljenje železove rude so uporabljali les in oglje iz lastnih gozdov in s pogodbami tudi iz gozdov, ki so bili v drugi lasti. Razvoj vuzeniških fužin je tako počasi napredoval, kljub skromni tehnologiji. Leta 1847 je bil lastnik vuzeniških fužin Roman Schmitt. Točno po petdesetih letih obratovanja pa so leta 1833 rudnik železove rude zaprli, zaradi močnejše konkurence, slabih prometnih in transportnih poti in nizke vsebnosti železa. Drugod so talili rudo z 60 – 70% vsebnostjo železa, tukaj pa le z največ 25% vsebnostjo železa. Drugi dejavnik je bil tudi ta, da so plavže in peči drugod ogrevali s premogom, tukaj pa z že takrat dražjim ogljem. Rudnik je pričel obratovati leta 1784 in prenehal z delom leta 1833. Vsi rovi so se zasuli, razen eden izmed vhodov je še delno viden. Rudniške in predelovalne zgradbe so počasi začele propadati ali pa so njih propad pospešili ljudje, ki so odnašali njihov gradbeni material za gradnjo svojih hiš. Med leti 1946 in 1950 so začeli plavž rušiti, saj so potrebovali kamenje za gradnjo ceste. Danes so sicer ostanki vuzeniškega plavža nekoliko manjši, kot leta 1946, vendar izjemno dragoceni in pomenijo pravo bogastvo za našo Koroško in tudi širšo slovensko zgodovino.

Vir: Jože Praper, Vuzenica znamenitosti in zanimivosti, Vuzenica, 2007, str. 238-241; Metinger Jurij 22. 7. 2010.

Občina

Vuzenica

Geografska določitev lege

Ostanki plavža se nahajajo nad dolino Plavžnice ob hiši z naslovom Sv. Primož na Pohorju 31, p.d. Pri plavžu.
Sv. Primož na Pohorju 31
2367 Vuzenica

Čas nastanka

18. stoletje

Lastnik / Varuh

Jurij Metinger

Povezave k leksikonu