Loški postni prt Valentina Omana

Opis

Sodobni postni prt, ki s svojo velikostjo (8x5 m) šteje med največje postne prte na Koroškem.

Legenda, zgodovina, pravljica

Bilo je med slikarskim simpozijem v slovenskem Piranu, ko je Valentin Oman občutil vojno na Balkanu. Piran, majhno, beneško navdahnjeno mesto na obali Jadranskega morja, leži komaj nekaj kilometrov stran od meje s Hrvaško. Lagoden obmorski letoviški kraj, prizorišče kulturnih srečevanj z dolgo, vse tja v srednji vek segajočo tradicijo. Septembra leta 1991 je pred vrati tega starodavnega pristaniškega mesta divjala vojna. Izpod čopiča Valentina Omana je nastala zgodba o trpljenju, najbolj klasična od vseh zgodb o trpljenju – križev pot. Štirinajst postaj križevega pota, štirinajst podob v križu, vsaka v velikosti 220x150 cm, naslikanih na lesene plošče v akrilu, posamezne na podlagi kolaža s časopisnimi odrezki iz hrvaških časopisov, ki so takrat poročali o vojni – vse izražajo trpljenje človeka na Balkanu. Prvih trinajst podob prikazuje nasilje, kaos, kri. Mir, tišina modrine se pojavita šele na štirinajsti podobi. Prestano je. Tudi ta zadnji – modri – križ je pravzaprav T. Zadnja črka hebrejske abecede, »taw« – grško »tau« (čeprav na drugem mestu), ima značaj dokončnega in imamo ga lahko za znamenje blagoslova. V mitologiji Orienta so ga razumeli kot simbol popolnosti. Mirovnik Frančišek Asiški si je T izbral za svoj znak križa. Zavedajoč se tega ali pa tudi ne se je Valentin Oman v svoji umetnosti že pred leti odločil za križ »tau«, za obliko T, ker mu – kot sam pravi – predstavlja bolj odprto, manj določeno obliko križa. Pa vendar kot tak ostaja kratko malo tudi za Valentina Omana simbol trpljenja. Človek in njegovo trpljenje, človek v svojem trpljenju in svoji ranljivosti je TEMA tega koroškega Slovenca, ki je bil kot komaj štirileten deček priča deportacije slovensko govorečih kmetov iz soseščine. Kot umetnik – pa tudi v svojem življenju – vztrajno zavrača vsakršno obliko nasilja. Ko bodo zdaj podobe »Piranskega križevega pota« kot postni prt v farni cerkvi v Ločah ljudi, ki bodo to cerkev obiskali, spremljale skozi postni ali pasijonski čas, se bo lahko v njih spoznal vsak in vsaka s svojim majhnim in velikim gorjem. Njega in njo pa bodo spomnile tudi na neizmerno trpljenje neštetih ljudi – žensk, moških in otrok – v deželah z vojno in pomanjkanjem. Leta 1991. Leta 2007. Leta 33. Takrat, pred skoraj 2000 leti, je Nekdo po Vii Dolorosi prvič prehodil križev pot in s tem za izkoriščanega, mučenega človeka postal veliki SOTRPEČI. V refleksiji in meditaciji ob »Piranskem križevem potu« Valentina Omana se ljudje danes spominjajo svoje »compassion«, svoje sposobnosti »sotrpljenja« in ukrepanja. Da se bo nekega dne lahko dvignil modri križ upanja.
dr. Doris Appel

24. februarja 2007 je bil postni prt blagoslovljen. Slovesno bogoslužje sta vodila škof Alois Schwarz in loški župnik dekan Stanko Olip. Pevsko je olepšal obrede cerkveni zbor Loče.