Login



SIGFRID MARENBERŠKI

SIGFRID MARENBERŠKI

Sigfrid Marenberški je dobro upravljal s posestmi, ki jih je imela njegova družina na Štajerskem in Koroškem. V dobrem odnosu je bil tudi s svetno in cerkveno gospodo. Viri kažejo, da je bil dober diplomat pri reševanju posvetnih in cerkvenih sporov. To mu je uspevalo vse do leta 1271, ko ga je dal usmrtiti Otokar II. Premysl, češki kraljevič, ki je bil izvoljen za vojvodo dežele Štajerske. Sigfrid se zaradi bolezni ni prišel pokloniti Otokarju, ki je potoval skozi Dravsko dolino in to naj bi bil vzrok za njegovo usmrtitev. Povod za usmrtitev je bila verjetno tudi vedno večja samovolja plemstva na Štajerskem, ki jo je vojvoda želel zatreti. Njegovi posmrtni ostanki so bili premeščeni iz praškega dvora kamor so ga privedli v marenberški samostan, kjer so ga leta 1272 tudi pokopali. Na njegovo željo je žena Rikarda z denarjem s katerim sta razpolagala in z letnimi dohodki skrbela za red dominikank v Marenbergu. Posest Sigfrida Marenberškega je prišla v last drugih sorodnikov, saj ni imel bratov, z Rikardo pa nista imela potomcev. Največ pravic so med njimi imeli Ofon Emerberški, Henrik Klamm in Oton Kunšperški. Od Sigfridovih sorodnikov se pogosteje omenja tudi Ulrik Marenberški, sin Ofona Emerberškega. Poleg Ulrika se konec 13. stoletja in v začetku 14. stoletja pojavlja še nekaj t.i. Marenberških. Med njimi se pogosteje omenja Matej, ki ga omenjajo kot viteza Ulrika Marenberškega. Bil je prisoten tudi na slovesnostih ob smrti Sigfrida, kasneje je vzpostavil tesne odnose med rodbino Viltuških in Mariborskih. Med bolj pomembnimi Marenberškimi se omenja tudi Sighart Marenberški. Prisoten je na številnih listinah Sigfrida, zato se domnevajo sorodstvene vezi s Sigfridom Marenberškim.


VIR: Jože Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan 1251-1782, Mohorjeva družba, Celje, 1997, str. 10, 25., http://www.geoprostor.net (19.11.2009)., Mateja Jevšnik, Radlje nekoč in danes, samozaložba, Radlje ob Dravi, 2004, str. 18, 19., http://www.radlje.si (29.9.2008).