Login



Kapelica

Kapelica

Kapelica je, kot obpotna edikula za shranjevanje svetih podob in za poglobitev ljudskih vernosti, pri nas prišla v uporabo z uveljavitvijo baročnega sloga in počasi izrinila navado postavljanja podeželskih znamenj. Večina kapelic je postavljenih v 18., 19. stoletju in vse do konca prve četrtine 20. stoletja, torej časa po koncu prve svetovne vojne. Slogovno so kapelice zasnovane v poznobaročni maniri, v 19. stoletju posnemajo historične sloge; od antičnih edikul do romansko-gotskih stavbnih elementov srednjeveške cerkvene arhitekture.
Kapelice se med seboj ločijo po velikosti, tlorisu in potem ali so odprte oziroma zaprte. Zaprta kapelica ima v primerjavi z odprto polne tri stranice. Medtem ko imajo odprte kapelice polno le zadnjo stran, ostale tri podpirajo polkrožni loki, naslonjeni na prosto stoječa stebriča na prednjih dveh oglih. Zaprta kapelica ima torej odprt le sprednji del, vhod, pa še ta del je navadno zamrežen s kovano ogrado. Prostornina kapelice je umerjena le za posameznika, ki stopi vanjo skozi polkrožno odprtino in se povsem približa oltarni niši s svetnikom. Kapelice so navadno polkrožno obokane in glede na slog imajo oblikovane okenske in vhodno odprtino. Zunanjščina kapelic zaprtega tipa ima gladke stene, ki so razčlenjene le z zidci, pilastri, lizenami ali slepimi polkrožnimi okni oziroma plitkimi nišami. Oblika strehe je prilagojena tlorisu kapele, lahko štirikapna piramidasta ali dvokapna, včasih posnema tudi baročno razgibanost cerkvenih zvonikov.
Oprema kapelic je skromna, v njih je na zadnji strani viselo vsaj razpelo, pogosto so pa na stopničasti polici stali kipi Marije ali Jezusa v različnih ikonografskih motivih in v prisotnosti svetnikov. Nemalokrat so se v mlajših znamenjih in kapelicah ohranile celo gotske ali baročne plastike, ki ob barokizaciji oltarjev niso več našle prostora v cerkvi. Slikarski okras je pogostejši v zidanih znamenjih in kapelicah. V kamnitih znamenjih so poslikane le plitke niše. Poleg figuralnih poslikav s svetniško ikonografijo se pojavlja tudi zgolj dekorativna poslikava s stilizirano motiviko rastlinja. Kot avtorji poslikav so se uveljavili ljudski in popotni slikarji, redkeje so bile poslikave delo večjih mojstrov. V srednjem veku so slikarje na zidanih znamenjih silno redke, več jih je v baročnem času, predvsem so stalnica opreme kapel od 19. stoletja naprej. Likovna raven kvalitete pa je žal vedno bolj obrtniška. Med kvalitetnejše poslikana znamenja na slovenskem Koroškem imenujem: Hribernikovo znamenje v Breznu, vaško znamenje v Pamečah, Pohorska/Cankova kapelica pod Sv. Primožem na Pohorju.

Tipi kapelic: hišne, grajske, grobne, spominske, kapelice, kostnice (Libeliče) in križev pot ter kalvarije.
Poseben tip je Križev pot: 14 postaj kanonsko določenih uprizoritev Kr. trpljenja – pasijonske upodobitve, za vernike na romarski poti. Križev pot sodi med znamenja v zvezi z romarskimi potmi.