Marenberški dominikanski samostan

Opis

Od nekdanjega samostanskega kompleksa sta se ohranili zunanje poslopje in notranji trakti, cerkev je propadla. Zunanje poslopje je enonadstropno, zalomljeno. V nadstropju ima arkadni hodnik s toskanskimi stebri. Na fasadi je freska datirana iz leta 1694. Predstavlja uro z Marijo in Jezusom. Notranje samostansko poslopje je dvonadstropno. Na dvoriščni strani ga obtekajo bifore in trifore s sklopi. Na fasadah so še okenske odprtine s kamnitimi okviri in baročna grafitna poslikava. Vsa notranjščina je obokana z banjastimi in križnimi oboki.
Obstoječa raba je stanovanjska, načrtuje se njegova obnova.

Legenda, zgodovina, pravljica

Leta 1251 je bila izdana ustanovna listina za dominikanski samostan Marenberg, ki ga je že leta 1221 začel graditi Sigfrid Marenberški skupaj s svojo materjo Gizelo. Dovoljenje za ustanovitev samostana je dal sv. Dominik, ustanovitelj reda. O namenu ustanovitve samostana obstajata dve razlagi. Samostan naj bi bil ustanovljen na pobudo Gizele Marenberške, ki naj bi samostan ustanovila v spomin svojemu možu Albertu. Sigfrid je pri tem dal le svoje soglasje za ustanovitev. Po drugi razlagi naj bi samostan ustanovil Sigfrid skupaj s svojo ženo Rikardo in s tem uredil odnose s šentpavelskim samostanom. Njegovi predniki so si namreč prilastili ozemlja šentpavelskega samostana, na njihovem ozemlju je stal tudi grad Marenberg. Nedvomno je bil samostan ustanova družine Marenberških, tudi sama izgradnja samostana je bila financirana z njihovimi sredstvi. Dominikanski red v Marenbergu se je financiral z letnimi dohodki od posesti, ki jih je dobil v trajno last. Dominikanski red v Marenbergu se je financiral z letnimi dohodki od posesti, ki jih je dobil v trajno last. Sigfrid in Gizela sta lahko podarila le tisto zemlje, ki je bila trajna last Marenberških. Kmalu se je pokazalo, da posestva ne zadostujejo za preživetje redovnic, zato se je samostanska posest ves čas obstoja širila, in sicer z darovnicami in nakupi posesti. Jedro samostanske posesti se je tako širilo od Marenberga, na območje Eibiswalda, Rothweina, Pernic, Arnfelsa, do Dravograda, Lawamunda in Schwabegga. Drugo območje samostanske posesti je bilo na desni strani reke Drave, na območju Vuhreda, deloma Pohorja in na Slovenjegraškem območju. Nekaj posesti so pridobili tudi na Koroškem, in sicer na območju Št. Vida pri Glini in drugod po Koroškem. Vse kupoprodajne pogodbe kažejo na zelo gospodarno politiko predstojnic marenbeškega samostana.
Po smrti Sigfrida Marenberškega je samostan vzel pod svoje okrilje Otokar II. Premysl in samostanu tudi potrdil vse njegove dotedanje privilegije in prepovedal komurkoli vmešavanje v njegove pravice. V prvi polovici 14. stoletja je samostan začel pridobivati sredstva tudi od tujih oseb, dobrotnikov. Geografsko gledano so dobrotniki prihajali iz zelo širokega območja, predvsem z avstrijske strani.
Pomembna prelomnica je bil za samostan vdor Turkov v Dravsko dolino leta 1476. Nune so takrat dobile dovoljenje, da so se lahko umaknile v svoje postojanke. Ob pustošenju Turkov je samostan izgubil veliko dokumentov. Turki so upostošili tudi avguštinski samostan na Muti, Marijino cerkev v Breznu in cerkev sv. Jurija na Remšniku. Temu je sledila gospodarska in duhovna kriza v 16. stoletju. Takrat je marenberški samostan izgubil veliko redovnic. To je bilo tudi obdobje reformacije, ki je prinesel spremembe na verskem področju in je posredno vplival tudi na samostan. Zaradi primanjkovanja denarja je samostan lahko kupil le nekaj posesti. V 17. in 18. stoletju je samostan kupoval posesti izključno z denarjem dobrotnikov, takrat z darovnicami niso več pridobivali posesti. Poleg tega je moral samostan nameniti kar nekaj denarja za popravilo samostana, cerkve, gospodarskih poslopij in marenberškega gradu, ki so jih prizadeli požari. Leta 1690 je samostansko cerkev dodatno prizadel potres.
V 16. stoletju se je deželni knez začel vedno bolj vmešavati v samostanske zadeve. Vmešavanje v cerkvene zadeve je doseglo vrhunec v 18. stoletju, natančneje z jožefinskimi reformami. Oblast je želela preprečiti nadaljnjo kopičenje posesti in denarja v samostanskih ustanovah. Že cesar Leopold I. (1658-1705) je izdal poseben patent s katerim je omejil nakup posesti. Poleg številnih sprejetih ukrepov, ki so prizadeli predvsem gospodarstvo samostanov, so sprejeli tudi takšne, ki so posegali v duhovno poslanstvo samostanov. Mednje sodi omejevanje števila kandidatov, omejevanje udeleževanja vernikov pri obredih v samostanskih cerkvah, prepoved pošiljanja denarja drugim postojankam,… Podobne tegobe je doživljal tudi marenberški samostan. Januarja leta 1872 je bil izdan cesarski dekret, ki je predvideval razpustitev samostanov. Med njimi je bil tudi dominikanski samostan v Marenbergu. Nunam, ki so želele ostati redovnice je bila ponujena možnost, da gredo v mariborski samostan celestink in prevzamejo redovna pravila uršulink. Ob razpustu samostana je bilo v njem 24 nun, starih od 24 do 50 let. Med njimi se je le ena odločila, da bo ostala v redovnem poklicu.
Samostansko gospoščino so uredili v kameralno gospoščino Marenberg, ki jo je upravljal Karel Janez Kuglmayr. Po zaprtju samostana so izvedli popis inventarija in nepremičnin. Leta 1828 je štajerski verski sklad združene gospoščine Marenberg prodal Rohrcach Janezu Krstniku Mazziju.
Dominikanke v Marenbergu so seveda opravljale številne dejavnosti po katerih so bile znane daleč. Najpomembnejše med njimi so bile prepisovanje tekstov, rokopisi, izobraževanje, glasbena dejavnost, dobrodelnost, zdravstvena dejavnost, ročne spretnosti in dušnopastirska dejavnost.


VIR: Jože Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan 1251-1782, Mohorjeva družba, Celje, 1997, str. 24, 49-51, 55, 59-76, 97-147, 189-195, 221-253., Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške regije, številka 21, september 1995, str. 397, 398., http://www.geoprostor.net (18.11.2009).