Login



Rotunda sv. Martina

Foto: Srečko Štajnbaher 2001

Pogkled na kostnico sv. Martina iz zraka

Kostnica sv. Martina - Slika 1

Foto: Jure Viderman 2009

kostnica sv. Martina sredi pokopališča v Libeličah

Kostnica sv. Martina - Slika 2

Foto: Jure Viderman 2009

Kostnica sv. Martina

Kostnica sv. Martina - Slika 3
Thumb 1 Thumb 2 Thumb 3

Opis

Zidana, dvoetažna srednjeveška kostnica centralnega tlorisa z apsido, ki je preurejena v manjšo pokopališko cerkev. V spodnjem prostoru so zložene kosti, zgornji služi za bogoslužje. Stavba je krita s stožčasto skodlasto streho. v ostenju je dvoje zgodnjegotskih oken z zaključkom v obliki naakazenga trolista.Levo od potala je zunanja prižnica s pravtako značilno poznogotsko profilacijo.

Legenda, zgodovina, pravljica

Kostnica in cerkev stojita na hribčku nad vasjo. Čeprav naj bi nekdanji župnik Vogrinec v arhivu v Dobrli vasi našel podatke, ki nastanek kostnice pomikajo v leto 950, pa med poznavalci prevladuje prepričanje, da so to okroglo stavbo zgradili pred 700 do 800 leti. Libeliče so leta 1154 postale župnija, nekaj let kasneje pa pražupnija. Za današnje razmere je bila izredno velika, saj je na severuzahodu segalo do Suhe na Koroškem (Neuhaus) na jugu pa do Sv.Jedrti, oziroma današnje Bukovske vasi.
V romanski dobi so namreč, zlasti v alpskih deželah, stale kostnice na pokopališčih ob vseh župnijskih cerkvah, ki so imele pogrebno pravico. Ker so bila nekdanja pokopališča manjša od današnjih, na njih pa so pokopavali prebivalce iz širših okolišev, je bilo treba grobove zaradi pomanjkanja prostora kmalu prekopati. Kosti iz prekopanih grobov so shranili v kostnice oz. v njihovem pritličnem prostoru, v nadstropju pa je bila navadno sv. Mihaelu posvečena kapela. Tako je bilo tudi v Libeličah, kjer so kostnico uporabljali za pogrebe in obrede, hkrati pa je bil prostor za pokopavanje tako majhen, da so grobove prekopavali, najdene kosti so pri tem očistili, jih razvrstili po velikosti in jih zložili v klet kostnice. Libeliško kostnico so v kleti okoli leta 1700 zasuli. Od 17. stoletja naprej so škofijski vizitatorji župnikom naročali, naj tiste kostnice, ki so bile v slabem stanju, popravijo, nepotrebne, teh pa je bilo po njihovem mnenju največ (saj je tak način pokopavanja mrtvih sodil bolj med poganske obrede), pa podrejo. Tako so se v Sloveniji ohranili le še trije tovrstni mrliški hrami - poleg libeliške še kostnici v Mokronogu na Dolenjskem in v Jareninskem Dolu v Slovenskih Goricah, medtem ko jih je na avstrijskem Koroškem ostalo še okoli 13.
Libeliška cerkev je že zelo zgodaj dobila pogrebno pravico. Na tukajšnjem pokopališču so pokopavali posmrtne ostanke prebivalcev tudi iz bolj oddaljenih krajev, celo iz Mežiške doline in s severa vse do (danes avstrijske) Suhe. »Izvirna vsebina« v kostnici se je ohranila tudi zato, ker je bil vhod v spodnji prostor ali ostiarij zakrit. Našli so ga leta 1991, in sicer na zunanji strani pod prižnico, ki so jo kostnici prizidali pozneje, z nje pa so na cvetno nedeljo blagoslavljali butare.
Ključ od kostnice hranijo v družini Franca Kneza oz. pri Buču v središču vasi.
Ko odpremo vrata v klet, se pokažejo kosti, v sredini še lepo zložene, ob zidu pa že nekoliko razmetane in spremenjene v prah.
Iz leta 1931 je ohranjen vir, ki pravi, da se uporablja kostnica kot shramba za blagoslovljeno vodo, cerkveno orodje in včasih za mrtvašnico.

Občina

Dravograd

Evidenčna številka dediščine

322

Geografska določitev lege

Kostnica stoji na vaškem pokopališču na zahodni strani vasi, južno ob cerkvi sv. Martina v Libeličah in pod robom strmega gozdnega roba.

Čas nastanka

prva polovica 12. stoletja

Umetnik / Umetnica

neznan

Lastnik / Varuh

Župnija Libeliče

Povezave k leksikonu